Dotik resničnega

Balerina – kult lepote, krhka in prosojna navzven, trdna navznoter. Soočena z vzdržljivostjo in bolečino, ki je navzven ni oz. se pretvori in skrije za očitno lahkotnostjo. Bolečina, razen zaigrana - srčna, pri balerini za gledalca ne obstaja. Balerina zna zamolčati bolečino in odigrati neznosno lahkost giba in duha, ki je zmožna veselja ali otožnosti.

Kaj se zgodi, ko balerino povprašamo kako je z njenimi primarnimi čustvi in odzivi, kako odigrati sebe, svoja občutja, taktilnost dotičnega in transcendentalnega?

Takt sprašuje plesalko kakšen je njen najbolj precizen občutek za vse kar jo obdaja – kakšna je skrajna meja senzibilnosti? Naj si bo to bližina ali zgolj zaznava druge, mehkoba soplesalkinega telesa, trdost tal, sipkost prahu, vonj in okus tekočine, prosojnost zraka, prodornost zvoka in moč misli, ki se je dotakne, prodre vanjo ter na drugi strani spet pride ven - kot odziv ali spomin, ki daje ritem njenemu bitju.

Ali balerina sme čutiti in misliti sebe? Je lahko smešna, besna, sveža ali zdelana, se lahko stara?!

Ali lahko pleše sebe? Najsi bodo njene zgodbe resnične – sedanje ali pretekle, plod njene domišljije, njen izmislek – zgolj interpretacija, njeno občutje in trenutni odziv.

Nekaj se je dotakne - nečesa se dotakne. V pokrajini misli, podob in zvokov se plesalka dooblikuje in dooblikuje svojo bit. Poveže spomine s tem kar je in kamor je namenjena.

Lahko pleše v ritmu trenutka.

Uršula Teržan