V črni kocki odra se kot na divjem karnevalu srečujejo raznoliki gledališki izrazi. Strahovi, nelagodja, šokantne izkušnje izvajalci izražajo skozi animirane predmete, ples, gib in mimiko ter potegnejo gledalce v čutno-čustven vrtinec, različnih žanrov, odrskih stilov in izraznih sredstev.

Plesalci, vajeni improvizacije in abstraktnega giba, igralci, ki v svojem izrazu izhajajo iz določenega okvira zgodbe in za svoj nastop potrebujejo ostrejši referenčni okvir, povezuje (nadzoruje) lutkovni animator, ki svoje telo oz. instrument uporablja le kot medij skozi katerega vdahne dušo prej mrtvi in negibni lutki ali predmetu.

Izvajalci so soočeni z njim tujimi izraznimi sredstvi - igralci s plesom, plesalci z mimiko in lutkar s svojim telesom. Različni načini razmišljanja oziroma principi obdelovanja izbranega motiva pripeljejo ustvarjalce do presenetljivih obratov in napetih povezav iz katerih nastane tkivo odnosov, ki zaživijo v zgodbi in napolnijo črno kocko odra.

V predstavi je prisotno več odrskih izrazov. Ples, igra in lutkovna animacija. Na eni strani imamo plesalce vajene improvizacije in abstraktnega giba, na drugi strani igralce, ki za svoj nastop potrebujejo ostrejši referenčni okvir in je njihovo obvladovanje telesa in izraznost različna od treniranega plesalca. Med oba skrajna pola (plesnega in igralskega) pa postavimo še lutkovnega animatorja, ki svoje telo oz. instrument uporablja le kot medij skozi katerega vdahne dušo prej mrtvi in negibni lutki ali predmetu. Ko igralci skozi svoj izraz prezentirajo svoj lik, svojo trenutno odrsko masko, plesalke viseče s stropa in pripete na elastike s svojim gibom, nihanjem, levitacijo, simbolizirajo gledalcu nevidno prehajanje med odrsko in masko njihovega pravega jaza.