Od daleč zaslišite zvok, ki je kakor petje. Morda je glas človeški: prisluhnete in se približate. V skušnjavi, ki se ji popotnik ne more upreti, je podoba popolnosti: samozaključenosti vase, celovitosti in samozadostnosti bitja.
Človekovo iskanje je zbiranje delov sebe, ki jih pobira (in zbira) skozi življenje. Je sestavljanka, ki se nikoli ne izide,kajti vedno manjka tisto, kar je v resnici tisti "drugi".
Sirena je uresničenje perverzne fantazije, je del, ki se vedno ujema, kajti ona sama nima manjka. V svoji lasti celoti je njena podoba magnet za vse nepopolno, je najprivlačnejša nevarnost, ki se ji lahko približaš. Zakaj perverzna?
Želja se rodi iz slutnje njene samozadostnosti in poizkusa, da bi to celoto raztrgali, pohabili ali vsaj za trenutek zamajali. Čaščenje nedolžnosti je želja po njenem porazu, vdaji. Ljubezen in norost, ki sta povezana s Sirenami, sta želja po vstopu v njen samozadostni svet, ko se harmonija razlije v hrepenenje.
Sirena ne more peti o tistem česar ne pozna: ne poje o ljubezni, osamljenosti ali želji po koncu osamljenosti. Privlačnost samotnih lepotic je v užitku, ki ga le-te občutijo v lastnem bivanju. Samozadostnost ni le nuja, je način življenja, ki je zaokrožen v užitku obstoja.
Mornarji so nekoč sledili čarobnim zvokom vse do ostrih čeri, ki so zagrizle v trup ladje. Vsi tisti, ki so propadli, se izgubili in položili svoja življenja k njihovim nogam, so iz svoje lastne razpočenosti, nepopolne in nenehno iščoče narave potegnili svojo pogubo.

Na obali so bitja, le napol človeške podobe, ki jim mitologija pripisuje ribjo, pa tudi ptičjo podobo. Ujete v lastno samoto in obdane s trupli utopljencev, njihova grla pojejo o praznih srcih, o željah in hrepenenju - tako si predstavljamo nepotešene krike samotnih čarovnic. Nedoločljiva zgodba krikov, glasov, petja in besede je predstava Siren, ki je namenjena njim samim. Tistim pa, ki se njihovi umetnosti bivanja preveč približajo, je usojena poguba. Zakaj? Ne zato, ker bi bile one same krvoločne maščevalke, odgovor je v njihovi nedotakljivosti. S trenutkom, ko se lahko združijo in potolažijo človeško hrepenenje, prenehajo biti muze, se poteši hrepenenje. (Potem, ko je sirena lahko sledila moškemu, je izgubila svoj glas. In on je ni več ljubil. Kajti samo taka, kakršna je, je lahko predmet poželenja.) Obrambni zid njihove samote niso le skale - je njihova lastna celost.

Je v sodobni ženski še zmeraj živo tkivo mitološke sirene? Civilizacija ritmično ureja takt življenja, z metronomsko natančnostjo meri sleherni trenutek. Čarovniška čutnost še bije, ni je ugonobilo ne morje, ne tisočletja zanikanj, ne srednjeveške grmade, niti industrijska revolucija.

Skozi gib plesalk se bo začelo iskanje, nepopustljivo spraševanje lastnih teles o zgodovini, ki je zapisana v hoji, plesu, petju in misli.