Te dni postaja dotik počasi prepovedan. Tudi pristen dih je ogrožen.
Na tla so s trakom zaznačene črne in bele linije za razmik 1,5m. Dejanski razmik je manjši. Enako, kot pri mizah v lokalu.
Prijateljici se po dolgem času srečata in se želita objeti, klasika! Vendar zdaj se ne smeta več. Skozi performans skušata ukaniti stvarnost, zapovedi, božje zapovedi in lastno vest, v želji, takorekoč gonu, po bližini. Po preprostem prijateljskem objemu. Vmes, kot motilo in razlog za vse kar je, uporabljata modo; poskus pravilno po-stopati v »novi stvarnosti« in ostati v stari normalnosti. Do kod lahko, v tem trenutku na tem mestu v tej domovimi, še stopita, pa je vprašanje.

Nezmožnost bližine, strah pred dotikom, zbiranje dihalnih mask, samoizolacija, samoizolacija, samoizolacija, gumijaste rokavice, alkoholne šprice, bolečina kože hrepeneče po dotiku, stiskanje v prsih, tiščanje v duši, suh živčni kašelj, želja, jeza, nemoč, veselje, veselje, vdih, izdih…

Tretji del trilogije Prijateljic: abfab - first contact je zaključek razmišljanja in zahteva defile: »Spremljamo dogajanje, ki je sočasno ali pa gledamo projekcijo prihodnosti nekega odnosa?«, je bilo vprašanje, zastavljeno v drugem delu trilogije…

Nova predstava razkriva notranje svetove posameznika, njegove najglobje strahove, pa tudi pogum premagati jih.
In kako v današnjem odtujenem, korporativnega individualizma polnem svetu to narediti drugače kot skozi prizmo prijateljstva.
Tokrat sežemo dlje in globje. Vprašanje je do kod seže naša duša; pri samih sebi in pri najbližjemu. Iz kakšne smo snovi? Mar »iz takšne smo snovi, kot so sanje«? ...kot je davno tega napovedal Shakespeare. Ali sanje lahko postanejo resničnost oz. kako zares sanjati in živeti svoje sanje, kot se je to zapletlo, zgodilo in razpletlo v njegovem Snu kresne noči.
Odgovor je vedno nekje znotraj našega ožjega socialnega kroga, ki ga brezpogojno napolnjujejo naši najbližji torej prijatelji, pa tudi t.i. so/vragi. Sicer se vedno bolj uveljavlja tudi reklo: »keep your friends close, but keep your anemies closer« in tu se križajo najsubtilnejše in najmočnejše energije, ki tvorijo naše sanje in resnico o nas samih.

Meje teatra se prav tako širijo, a hkrati ožijo vsled poplave ekranizacije, ki ni nova stvar, postaja pa zato kužna in odtujljiva, človeško dušo in telo hladi in oddaljuje od lastnega bistva.
Gledališče sámo napreduje, se širi, a na momente ni jasno mar navznoter, ali ne, kajti navzven ni videti prostora ob vsej neskončnosti brezžičja in virtualnega, ki duši eter; pretočnost medšloveških energij. Tu pa se sanje gledališča srečajo z »modernim«, tu se elektromagnetno polje človekove duše preko sanj in misli snide z virtualnim, holografskim… vesoljem sploh.

Izraženo in posredovano v točno določenem prostoru, s točno določenimi subjekti/publiko doseže točno določen namen, komunicira natančne, izrazite in točno njim namenjene energije in dodaja točke v mozaik medplanetarnih korporativnih sanj.
Kot pravi Tesla: »Telo je čudovita umetnina. Je neopisljivo lepo in tako dovršenega ustroja si človek ne bi mogle izmisliti, obenem pa je tako občutljivo in krhko, da ga lahko poškoduje že beseda, dih, pogled in celo misel.«

Brez pozitivne misli, ki je osnovno vodilo prijateljstva ter gona po kakršnem koli napredku, nameri in izpolnitvi, uresničitvi – želja, sanj, hrepenenja, brez »z roko v roki« in družbeno socialne povezanosti med individuumi, v širokoglobokem kolektivnem, se »medplanetarne sanje« nikoli ne bi uresničile.
Velike stvari nikoli ne zgodile, preprost stisk roke in objem bil nemogoč. To so vse zgodbe in hkrati samo naša zgodba. Tu je začetek in konec razloga zakaj sploh! »Takšna metamorfoza pomeni rekonstrukcijo, transformacijo in dvig duha na raven popolnega ravnovesja svetlobe. Metamorfoza je proces doseganja najglobjih in najbolj subtilnih vidikov našega lastnega jaza.« (Tesla)

Za vsakega posebej je vredno združiti se, a ostati sam svoj. Iskati skupne moči, energije in naboj, pa vendar ostati krhek, občutljiv in zatorej ranljiv.
Brez teh substanc bi izgubili kompas. Z njimi upamo izgubiti se v globinah skupnega nezavednega in privreti na plano v popolno jasnino zavesti.

Uršula Teržan

KRITIKE

Sodobna plesna umetnost v ogledalu časa
Daliborka Podboj, Parada plesa, 09.10.2021

MEDIJSKI PARTNER