Ali gibno gledališče zmore povedati psihološko kompleksne zgodbe? Razdvojena notranjost glavnih likov psihološkega romana Zločin in kazen, njihova eksistencialna vprašanja in zanikanja se izkazujejo kot plesna igra. Psihološka nasprotja se zrcalijo v eksistencialnih konfiktih, nasprotovanje družbenim normam, hoja po robu dovoljenega, prestop čez rob družbene konvencije in etičnih zapovedi pa še podaljšuje pot do želenega dušnega in socialnega miru.

Zvočna kulisa moderne klasike in elektronike ustvarja napetost, ki se kljub poskusom nikoli dokončno ne sprosti. Vpetost slehernika v družbeno kolesje in osebna etična načela je postavljena na nove temelje: zločin brez razloga, vprašanje vesti in kazni. Telo ve, česar beseda ne razume.