200%
Choreography: Uršula Teržan
Dramaturgy: Klavdija Zupan
Movement design, dance: Neja Kos, Marinka Ribič, Tanja Skok, Uršula Teržan
Music: Mario Marolt
Costume design: Marta Vrhovec, Marija Pogačnik
Scenography: Irena Pivka
Light design: Boris Milanko
Sound master: Anže Kreč
Graphic design: Miran Klenovšek
Production: Theater across the street, Kranj
Point of reality, infinity of thought
In Uršula Teržan's dance debut 100%, the relationship between the body and the stage was unequal, as the body was the only center of the action. The stage space was empty, neutral and primarily determined by the body in movement or feeling. The movement framework determined by physical laws and the dance expression limited by physical capabilities are constantly in dramatic tension. The body in dance movement is always at the limit of what is possible, both physically and physically. Although he pushes the boundaries slightly each time, the laws by which he moves remain. The stage, as an artificially created space of infinity, is the framework for moving action, which creates ever new and different worlds in a space without particularity. The free body becomes the main determinant of the space and its integral part.
The inverted image - 200% - comes from the assumption that a space reduced to a minimum acts on the dance expression similarly to an unmentioned neutral space. At first glance, sharp restrictions on movement turn out to be distinct advantages in the process. Weight is no longer a limiting factor, but acts as an incentive. Dimensions are subject to conscious manipulation and creation. In the workshop of worlds - the stage box - space is infinite, empty, neutral. The actual dimensions of these boxes have no effect on the appearance of the worlds inside them. Hyper-curved infinite space exists in reality as a stage box. From the point of reality, anyone can descend into the infinity of imagination. Space and Time are defined as the framework of the performance, but the view and the thought triggered by it are personal and infinite.
Klavdija Zupan
O prostoru
V prostor posegamo zato, da vzpostavljamo stik s subjekti in objekti, oziroma da uresničimo nek motiv; s svojim gibanjem torej (lahko) definiramo prej nevtralni prostor. Običajno pa je prostor "pred-postavljen", torej nikakor ne nevtralen: to je ožji in širši bivalni prostor z vsemi objekti in subjekti, ki se mu ves čas prilagajamo; ta prostor nas delno ali povsem usmerja in vpliva na način, hitrost in obliko našega gibanja.
V praksi potemtakem ne gre za dva različna prostora; "nevtralni" prostor si moramo poiskati, zamejiti ali ustvariti (na primer travnik, goličava, prazna dvorana ali oder). To je lahko tudi prostor plesa: tu se dogaja "oblika-v-nastajanju-in-minevanju", ki jo ustvarja telo, gibajoče se v tem prostoru in času. V praznem, "nevtralnem" prostoru je plešoče telo razmeroma suvereno, čeprav vendarle spet omejeno, denimo z gozdnim obronkom, kjer se travnik neha, s krogom ali polkrogom gledalcev, s tribunami arene ali pa s stranicami klasičnega "odra-škatlice". Plešoče telo pri oblikovanju prostora upošteva zorni kot statičnega gledalca. (Možen je seveda tudi obrnjen pristop: gledalec se giblje okrog statičnega ali/in gibajočega se objekta/subjekta - instalacije in sam kreira svoj zorni kot). Takoj, ko telo naleti v prostoru na objekte in subjekte, ti drugače določijo njegovo gibanje. Gibalna oblika se jim prilagodi - tudi v vsakdanjosti. Ali se telo pri tem čuti manj svobodno, kot v praznem prostoru, je relativno: svoboda praznega prostora je zaradi neizmernih možnosti lahko navdušujoča, ali pa dolgočasna in celo strašljiva; omejitve definiranega prostora so lahko pravi vir frustracij, ali pa zbujajo tudi tolažeče občutke znanega, varnega in predvidljivega.
Za plesno telo je definiran in omejen prostor, napolnjen s subjekti in objekti - ali kot v našem primeru - zamejen s kocko, lahko mikrokozmos, poln izzivov in spodbud za raziskovanje. S svojimi določili vpliva na nastajanje smeri, linij, oblik telesa kot celote, na dinamiko, kvalitete, energijo, na fokus in teksturo gibanja ter plesalca - če želi preživeti brez hujše škode - sili v gibalne inovacije.
Ustvarjene oblike si iščejo vzporednice v dinamikah čustvovanja in postajajo same po sebi izrazne. Prepletene s simboličnimi pomeni prostorskih kategorij, kot so: notri-zunaj, ven-noter, zgoraj-spodaj, skozi, okrog, pod, nad, pred, za in tako naprej, se pričnejo pomensko nadgrajevati.
Nenadoma se jim pridružijo še osebne "zgodbe", ki so se nezavedno precejale skozi individualne načine večmesečnega doživljanja, razumevanja in delovanja v omejenem prostoru ter odzivanja na tisto, kar je izven njega. Rojevajo se različne strategije preseganja fizične omejenosti - tudi z zvijačami, kot so hrepenenje, želje, sanje, vizije - z domišljijskimi preobrazbami torej, nekakšnemu osvobajanju od telesa, pa spet vračanju k njemu. Da se krog ne prekine.
Neja Kos